Miha Preinfalk

Boris Golec

Miha Kosi

Matjaž Bizjak

Lilijana Žnidaršič Golec

Vanja Kočevar

Dušan Kos

Neva Makuc

Željko Oset

Miha Seručnik

Sebastjan Vörös

Žiga Zwitter

»Družbena mobilnost« je koncept, ki slovenskemu zgodovinopisju ni neznan, vendar je bil doslej razmeroma redko in parcialno uporabljen. Med problemsko izrazito zanemarjene vidike sodijo družbena mobilnost v času več generacij, razmerja med individualno in skupinsko mobilnostjo ter gibanje posameznikov in skupin po družbeni lestvici navzdol. Predmet pričujoče monografije so pojavi in procesi, ki spremljajo ali so sestavni del daljnosežnih družbenih premikov. V opredelitvi »družbena in identitetna mobilnost« so v grobem zajeti trije temeljni elementi: 1) mobilnost posameznikov, skupnosti in skupin na družbeni lestvici v krajšem in daljšem časovnem izseku, 2) spremembe v njihovi identiteti, ki so z družbeno mobilnostjo neposredno ali posredno povezane, in 3) mobilnost kolektivnih identitet, ugotovljiva skozi daljša časovna obdobja. Vse tri naštete elemente vključuje tudi t. i. konfesionalna mobilnost (spreminjanje konfesionalne pripadnosti), ki ima svoje specifičnosti, a je hkrati neredko tesno povezana z družbeno oziroma z identitetno mobilnostjo ter z vprašanjem konfesionalne identitete kot take.

Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem

Po izidu monografije (2015) o rodbini Valvasor od začetkov do ugasnitve rodbinskega imena je pričujoče delo drugo v zbirki Thesaurus memoriae. V ospredju sta polihistor Janez Vajkard v luči svojih prednikov in družinskega okolja ter njegovo celotno potomstvo do današnjih dni, za katero je do leta 2006 zmotno veljalo, da je najverjetneje usahnilo že v prvi generaciji in da Valvasor nima živečih potomcev. Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem so strnjena glavna spoznanja o Valvasorjevi življenjski poti, vključno s prikazom njenih senčnih plati. Drugi del je posvečen njegovi primarni družini in prednikom po obeh starših, katerih korenine segajo tudi v Italijo in Avstrijo, v tretjem pa je prikazanih vseh trinajst generacij potomcev. Posebej je predstavljen odnos potomcev do Janeza Vajkarda skozi vse rodove do danes, ko ga po avtorjevem odkritju, koga so imeli za prednika, ponovno spoznavajo. Od več kot sto živečih potomcev – večinoma živijo v Avstriji, na Slovenskem pa ni nikogar od leta 1941 – je za svojo genealoško zvezo s kranjskim polihistorjem vedel namreč le eden. _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ An almost decade of research on the Carniolan polymath Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), especially his genealogical and social background, yielded a great deal of new and often surprising findings. Since they were too many to be dealt with appropriately in a single volume, the first of the two books, concentrating on the history of the family Valvasor from its beginnings to the extinction of its family name, appeared in 2015. The present monograph, published – like the first one – in the series »Thesaurus Memoriae«, is devoted to the polymath himself, primarily with regard to his ancestry, family environment and his descendants surviving to the present day. It was only in 2006 that the fact about Valvasor's still living descendants was revealed. The book ('The Polymath Janez Vajkard Valvasor, His Ancestors and his Descendants to the Present Day') is divided into three parts. The first part presents the main findings on Valvasor, including the more unpleasant aspects of his life. The second part portrays Valvasor's nuclear family and his ancestors on both his maternal and paternal side, originating from today's Italy, Slovenia and Austria. Valvasor's descendants, spanning thirteen generations, are depicted in the third part of the book. The two latter parts represent a collection of different life stories from the end of the Middle Ages to the dawn of the 21st century, the stories of people living in the fluid territory between Western and Eastern Europe.

Njegove korenine in potomstvo do danes

Valvasor

V trinajstih generacijah potomcev znamenitega polihistorja J. V. Valvasorja (1641–1693) najdemo celo vrsto zanimivih ljudi, od znanstvenikov, umetnikov in politikov vse do mučenca Katoliške cerkve in italijanske teroristke. V pričujoči monografiji je skupaj z njihovimi družinami predstavljenih tistih pet, ki so bili na Slovenskem vsak po nečem zadnji. Najstarejši, Franc vitez Gadolla (1797–1866), je zapustil občudovanja vreden, skoraj povsem neuporabljen rokopisni domoznanski opus. Častnika Antona Aleksa barona Dienersperga (1820–1889) so pozabi iztrgali njegovi nedokončani spomini. Janez Nepomuk vitez Resingen (1812–1885) je bil prepoznavna javna osebnost na slovenskem Štajerskem. Skladatelj Rudolf von Weis-Ostborn (1876–1962) iz Gradca, ki je v začetku 20. stoletja deloval v Ljubljani, je danes eden najbolj znanih Valvasorjevih potomcev. Najbolj tragična osebnost je bil mariborski Nemec Karl Mayer (1890–1941), ki je kot psihični bolnik postal žrtev nacistične evtanazije in bil zadnji na Slovenskem živeči Valvasorjev potomec sploh.

Med domoznanstvom, nostalgijo, politiko, umetnostjo in evtanazijo

Zadnji Valvasorjevi potomci na Slovenskem

Monografija o Mariji Tereziji se pridružuje številnim obeležitvam 300. obletnice rojstva cesarice Marije Terezije, ki so potekale v letu 2017. Vladarica je bila v preteklosti pogosto objekt znanstvenega raziskovanja, a večinoma v tujem zgodovinopisju. Slovensko zgodovinopisje se je do sedaj z njenim življenjem in vladanjem ukvarjalo sorazmerno malo. Pričujoča monografija tako prinaša številne nove ugotovitve in nove poglede na Marijo Terezijo in njeno dobo. Pri monografiji je sodelovalo več kot dvajset priznanih raziskovalcev, večinoma iz Slovenije, nekaj pa tudi iz tujine. Izhodišče prispevkov je slovenski prostor in vplivi cesaričnih reform nanj. Te reforme so bile korenite, temeljite in dolgoročne, kar pomeni, da njihove učinke čutimo še danes, čeprav se tega morda ne zavedamo. Druga rdeča nit monografije pa je ohranjanje spomina na Marijo Terezijo na Slovenskem kot tudi v njenih nekdanjih deželah, ki so danes samostojne države (Avstrija, Madžarska, Hrvaška in Češka). Monografija je napisana pretežno v slovenskem jeziku, medtem ko so prispevki tujih avtorjev v tujem jeziku (nemško, angleško, italijansko in hrvaško) z daljšim slovenskim povzetkom.

Med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom

Marija Terezija

Boris Golec

Books

Your next favorite book is out there