Neža Zajc

Knjiga govori o tesni navezanosti smrti in poezije, kot se je odražala od začetkov pesnjenja do današnjih dni. Vloga smrti v zgodovini literarnega ustvarjanja je očitna, čeprav v tej knjigi zgolj sugerirana. Različne obravnave nadgrajujejo pojme tematizacije, imaginacije in konstalacije motivno-tematskega opomenjanja smrti v literaturi, odpirajo pa temeljna poetološke razpotja. Smrt kot osnovna matrika človeškega mišljenja, ki se manifestira v poeziji, prehaja v poetično stalnico. Na ta način poezija, sposobna ontološko-eshatoloških dimenzij, na vprašanja o t. i. večnih resnicah, ki se zastavljajo ob tem, paradoksalno odgovarja z življenjem – prav tako v jeziku poezije. O slednjem govori drugi del knjige. V tej publikaciji je mogoče brati raziskave in refleksije izpod peresa znanstvenikov in pesnikov, ki ponujajo globlji vpogled v ustvarjanje nekaterih domačih in tujih pesnikov (F. Prešeren, G. Leopardi, A. S. Puškin, C. Baudelaire, W. B. Yeats, A. Gradnik, A. Ahmatova, G. Strniša, V. Memon) ter hkrati z vsakim prispevkom monolitno razmišljanje o poeziji tudi presegajo.

Books like Poezija in smrt

Your next favorite book is out there